Zlata Barakuda

Ko sem šla študirat, sem spoznala, kako velik je v resnici svet. Kako globok je ocean, kako visoke so gore in kako neskončna je puščava. Željna znanja in z velikimi očmi sem opazovala širno obzorje, ki je rastlo in rastlo in me na koncu pogoltnilo vase.
Praksa je bila del mojega študijskega procesa. Takrat se še nisem zavedala, da potrebujem pomoč in sem raje obsesivno poskušala pomagati drugim. Prakso sem šla delat na Kralje ulic. In želim si, da ne bi šla.

Sedela sem v njihovem dnevnem prostoru, ki je smrdel po starem znoju in umazanih oblačilih. Tega vonja ne bom pozabila. Stopil si v sobo, ne znam pojasniti zakaj, ampak takoj sem želela govoriti s tabo. Bil si prijazen, bil si zlat. Bil si sam v tistem dreku, brez službe in z drogami, ki so plavale po tvojih žilah. Bil si na poti k soncu, k novemu pomladnemu dnevu, odvajal si se od vseh strupov, ki si jih ljubil že nekaj let. V tistem trenutku sem bila odločena, da ti pri tem pomagam. In z veseljem si mi to tudi pustil. S tabo sem v temi in na hladnem čakala, da cerkev zazvoni angel čaščenje, da se odpre zavetišče, kjer si živel. Ni minil niti mesec, ko si me priklenil na verigo, kratko kot tvoji, na novo postriženi lasje.

Zahteval si vse, kar obstaja. V strahu pred tabo sem se ti predala, dala in se razdala. Moj svet se je zmanjšal, zaprta sem bila v komori brez zraka, brez sonca in brez smeha. S tresočimi rokami sem ti dajala ves svoj denar, da si lahko kupil vse svoje želje, po žilah pretakajoče. Potegnil si me za roko in me potisnil v prepad. Padala sem, padala, in čakala dno, ki me bo ubilo. Ne spomnim se, kaj vse se je dogajalo okoli mene, kaj so počeli moji prijatelji in moja družina. Ves čas sem morala biti ob tebi, saj takoj, ko sem stopila korak stran, si potegnil verigo, objeto okoli mojega vratu. Vsakič me je zapeklo in dušilo. Vsak dan znova sem se prepričevala, da te ljubim, da sem srečna. Ponoči pa je k meni prišel demon, ki mi je kazal ogledalo mojih nesrečnih oči.

Ničesar v življenju se nisem tako bala, kot sem se bala tebe. Dan za dnem ob tebi, vse revnejša in prestrašena, sem te poslušala in ti pomagala, sebe pa sem zapustila. Tvoja jeza, grožnje in pogled v tvojih očeh so me počasi ubijali. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar sem takoj pozabila in se spomnila šele nekaj mesecev kasneje, ko sem se rešila tiste verige. Tepel si me, vendar ne s pestjo, ampak s svojim praznim pogledom, in ker ti ni bilo dovolj, da imaš eno lutko, si se spravil še na mojo psičko. Jaz pa ji zaradi strahu pred tabo nisem pomagala. Pustila sem, da se fizično izživljaš na njo, da si vsaj za trenutek malo popustil tisto verigo okoli mojega vratu, rok in nog. Moje psičke pa ni bilo več. Kar na enkrat je izginila z mojega dvorišča in nikoli ne bom vedela, kaj si z njo počel, kam si jo odvrgel.

Spomladi si me odpeljal na morje, me pustil ležati v zapuščeni zgradbi, na kartonu, ki je bil moker od dežja. Vzel si me s seboj, da sem ti dala hrane, da sem hodila poleg tebe in kupovala tvoj kokain. Kradel si mi dostojanstvo, nasmeh z obraza in toplino, ki je v tvojih poljubih zapustila moje srce. Iz spomladanske trobentice si ustvaril ovelo rožo. Ko je moja duša postala mrtva, si šel stran, a verigo okoli mojega vratu si pustil za vedno. Odkar sem te spoznala, sem si lagala in se prepričevala, da si zlat. A bil si nevarni plenilec. Bil si zlata barakuda.

Nikki