Samomorilnost v Sloveniji

Zakaj je v Sloveniji toliko samomorov in kako bi jih lahko preprečili? Kako prepoznati znake, kako pomagati sebi in drugim?

Samomor nekoč in danes

Stari Perzijci so samomor označevali kot najhujši moralni prestopek (prav tako kot druge oblike kršitev zakona). Rimljani so bili mnenja, da je življenje temeljna dolžnost do države; samomor je bil dopusten le, če so bogovi zahtevali žrtev. Grki pa so bili nekoliko bolj popustljivi do samomora – bil je zakonit, če je bil osebi odobren s strani pristojnih oblasti.
Prve opise samomora najdemo že v Bibliji, prvi znani opisi samomora v Sloveniji pa segajo v leto 1873 (Kranjska s 3 samomori na 100.000 prebivalcev letno). Takrat je samomore preučeval prvi slovenski suicidolog Lev Miličinski.

Največ samomorov se danes v Evropi  zgodi v pribaltskih državah (nad 40 samomorov na 100.000 prebivalcev letno). Tem nato sledijo Madžarska, Slovenija, Ukrajina, Belorusija in Finska s približno 30 samomori na 100.000 prebivalcev letno. Najmanj samomorov je na zahodu in jugu Evrope (manj kot 10 samomorov na 100.000 prebivalcev letno). Ti podatki se močno povezujejo z življenjskim standardom v posameznih državah.

V Sloveniji je največji pojav samomorilnosti v regiji Celje, kot najpogostejša oblika izvedbe le-tega pa je obešenje. Sledijo samomor z uporabo strelnega orožja, skok v globino, zastrupitve in utopitve.
Od osamosvojitve dalje, se v Sloveniji zgodi največ samomorov spomladi in ob ponedeljkih.

Dejavniki tveganja za nastanek samomora

Najbolj dovzetni za samomor so ljudje z raznimi duševnimi motnjami, v kombinaciji s stresnim dogodkom, samomorilnimi, negativnimi mislimi, agresivnostjo in impulzivnim odzivom.

V 43% vpliva na  izvršitev samomora dednost, v preostalih 57% pa je prisoten vpliv okolja. Na samomor ima večji vpliv serotoninski sistem v telesu, pomembne pa so tudi določene osebnostne lastnosti, kot je agresivnost. Kako bo posameznik v odrasli dobi obvladoval stres je prirojeno in pridobljeno. Odvisno je tudi od odziva matere v času nosečnosti.

Preostali dejavniki tveganja so še:

–    Duševne motnje (depresivna motnja, alkoholna motnja in shizofrenija)
–    Depresivna stanja zaradi izgube osebe ali položaja, telesne bolezni
–    Depresivna motnja, ki spremlja alkoholizem, zlorabo drog in motnje hranjenja
–    Že predhoden poskus samomora in že izdelan načrt za izvršitev samomora
–    Samski ljudje, brezposelni, ljudje, ki so so na družbenem robu, starejši ljudje in ljudje moškega spola

Preprečevanje samomora

V preprečevanju samomorov je zelo pomembna preprečitev bolezenskih stanj, ki vodijo v to dejanje. Prav tako pomembno je zgodnje odkrivanje in rehabilitacija ogroženih oseb. Zelo pomembna je tudi ocenitev ogroženosti za samomor. Posebno pozornost je potrebno usmeriti v ljudi, ki imajo za seboj že poskus samomora.

Pri blagih oblikah nagnjenosti k samomoru je lahko uspešna kognitivno-vedenjska terapija, hujše oblike pa zahtevajo intenzivnejše zdravljenje. Če je potrebno, se ljudi tudi proti njihovi volji napoti v bolnišnico.

Kot obliko medikamentozne terapije se uporabljajo predvsem antidepresivi. To pa predvsem zaradi predvidevanja, da se ob umikanju depresije zmanjša tudi možnost, da bi oseba napravila samomor. Vendar to ne drži vedno, saj naj bi fluoksetin (Prozac) in nekatera druga zdravila, celo povečal tveganje za izvršitev samomora.

Ekonomski vidik samomora

Tu bi najbolj izpostavila naslednje vprašanje: Koliko je vredno človeško življenje?
Glede tega se strokovnjaki še vedno razhajajo. Oseba, ki naredi samomor, družbi predstavlja breme, saj s svojim delom njej ne prispeva več.
Ekonomska vrednost življenja naj bi skozi dobo otroštva naraščala. Najvišjo vrednost doseže v začetku produktivnega obdobja, okoli 45.leta pa pade na ničlo. Ta vrednost življenja se izraža s količino denarja, ki jo družba izgubi, če oseba prehitro umre. Vendar tudi tu strokovnjaki niso enotni. Pojavlja se tudi vprašanje, kako jo izračunati.

Žalovanje po samomoru bližnjega

Za žalovanje po samomoru bližnjega so značilne naslednje štiri faze: šok, protest, dezorganizacija in reorganizacija. Pogosto se dogaja, da svojci samomor bližnje osebe prikrivajo in spreobračajo informacije. Spremljajo jih občutek krivde, stigmatiziranosti, poveča se tudi tveganje za samomor. Včasih se pojavi celo občutek olajšanja, zaradi predhodnih groženj bližnjega po samomoru. Žalovanje je nujen proces, a zelo boleč.

Glede na pričujoče podatke, samomor v Sloveniji predstavlja enega večjih problemov. V literaturi je pogosto zastavljeno vprašanje, koliko naj bi bilo človeško življenje sploh vredno. Iz ekonomskega vidika smo ljudje “le” neke vrste »delovni stroji«, ki po 65.letu starosti lahko prenehajo z delovanjem. Zasledila sem podatek, ki pravi, da je vsaka smrt pred 65.letom prezgodnja. Človeško življenje je dragoceno v vseh življenjskih obdobjih in pomembna je predvsem kvaliteta življenja.

Samomorilnost bi lahko zmanjšali, če bi se bolj zgledovali po državah v katerih je tega pojava bistveno manj. Tu bi lahko precej pripomogla država, saj bi bilo potrebno spremeniti (vsaj) življenjski standard. Velik vpliv ima lahko tudi osebni zdravnik, ker ima najobsežnejši vpogled v bolnikovo zdravstveno stanje. Pomembne so tudi psihiatrične ustanove, ki morajo biti primerno opremljene in imeti strokovno usposobljeno osebje. Pri obravnavi ljudi z nagnjenostjo k samomoru je zelo pomembna podpora družini, zgodnje intervencije v rizičnih družinah in pa tudi promocija duševnega zdravja (že v osnovnih šolah).
Za zmanjšanje umrljivosti zaradi samomorov, bi torej potrebovali mnoge spremembe. Prav tako bi morali o tej temi ljudi bolj izobraziti.

Kam po pomoč?

Maja Lampe

Literatura: Marušič A., Roškar S.: Slovenija s samomorom ali brez, Ljubljana, DZS, 2003

Prispevek je bil prvotno objavljen na Med.Over.Net-u.

1 thought on “Samomorilnost v Sloveniji”

Comments are closed.